Naše popotovanje se je začelo zgodaj zjutraj v megleni Ljubljani od koder smo krenili na skrajni rob Italije v dolino Aoste, ki nas je po obsežnih padskih ravninah takoj pozdravila z zaobljenimi gorami dvatisočakov. Res veličastni pogledi. Nič čudnega, da se Savojci niso umaknili iz teh krajev, še posebej ker je veljala ta dolina za glavno trgovsko pot med alpskim svetom treh meja, Italije, Francije in Švice. Na poti nas je spremljala hudourniška reka Dora Baltea in veriga trdnjav, ki so varovali vhode v dolino. Prispeli smo v Courmayeur, živahno obmejno mestece, ki stoji na drugi strani slavnega predora pod Belo goro – Mont Blancom. Tukaj, v družbi največjih velikanov masiva Bele gore, kateri že segajo čez 4000m in več, se je pravo potovanje za nas komaj začelo.

Iz mesta smo krenili na prvi pohod, na planoto Sv. Bernarda in prvič okusili spanje na višini. Nekako tako kakor da bi spali v višini naših Karavank. Čudovito jutro nam je postreglo s pogledi na dolino Val Ferret in bele vrhove tri in štiritisočakov. Ob pogledih na mogočne ledenike smo se podali po prekrasni planoti travniškega sveta do prelaza Grand Ferret in prestopa v Švico. V Švici so nas takoj pozdravili švicarski svizci, verjetno res prav tisti čokoladni, saj so bili vsi zelo dobro rejeni. Ob spustu v dolino Ferret na švicarski strani, smo že kar malo čutili prijeten utrip v nogah, vendar smo  vedeli, da nas v mestecu LA Fouly že čaka topel tuš in tradicionalna švicarska večerja. Naslednji dan nam je postregel prečudovite razglede ledeniške doline po kateri smo uživali ob tradicionalni švicarski gorski arhitekturi do ledeniškega jezera in vasice Chapex Lac. Voda, švicarsko čista, je privabila kar nekaj obiskovalcev na sup-ih in le malo najbolj pogumnih izvajalcev žabice. Popotovanje po Švici se je končalo na slavnem prelazu Col de Balme, kjer smo prvič uzrli Francijo in vrh Mont Blanca. Res veličastna gora, ki od daleč ne zgleda preveč zahtevna za osvajanje,vendar nas ob misli da se dotika skoraj pet tisočih metrov, hitro prevzame spoštovanje do vzpona in vseh osvajalcev.

Naslednji dnevi so, za marsikoga, ponujali najlepše razglede na celoten masiv in njegovo okolico z ledeniki na dlani in sodobno infrastrukturo gondol, ki te popeljejo vse do 3800m visoko na vrh Aiguille du Midi. Poseben čar nosi mestece Chamonix, kjer smo uživali v prekrasnem ambientu gorskega in smučarskega središča z bogato zgodovino gorstva in alpinizma. Predvsem pa smo se pustili razvajati francoski kulinariki, kjer se včasih zdi, da prav tekmujejo koga ali kaj si boš bolj zapomnil. Po nekaj dnevnem pohajkovanju po dolini Chamonixa smo ponovno zavili okoli masiva in se počasi začeli približevati Italjanski meji. A vendar pred Italijo so sledili še vzponi čez najvišji prelaz na celotni poti Col de Fours 2665m, prečkanje ledeniške reke (čez most seveda) in spanje na najvišje ležeči koči na naši poti Croix du Bonhomme na 2443m. Dih jemajoči pogledi na same vrhove kamorkoli seže pogled. Na prelazu Col de la Seigne smo ponovno uzrli Mont Blanc, samo da tokrat pod imenom Monte Bianco. Italjanska smer je rezervirana samo za najpogumnejše, in že izgled gore iz te strani ponuja precej bolj mogočen in špičast dostop. Še zadnjič smo okušali spanje v kočah, tokrat ob italjanskem meniju, ki pa je bil vsaj v eni jedi zelo predvidljiv. Le kdo bi vedel v kateri ? Polni vtisov in zanosa smo zadnji dan prikorakali ponovno v Courmayeur, točno tja kjer smo začeli. Res nepozabna izkušnja, polna vtisov, prekrasne narave, izginjajočega ledeniško-snežnega sveta, prijaznih ljudi in vpogleda v kulturo treh narodov, ki so se ustavili ob masivu najvišje gore Alpskega sveta. Tudi mi smo se. Pa še kdaj !     <